Začne se v središču Kranjske Gore ...
... kjer nas pričaka Bedanc bus s pogumnim voznikom...
... in nas po skrivni poti popelje na rob gozda, kjer je vhod v Kekčevo deželo.
Po krajšem pohodu smo prišli, verjeli ali ne, kar do Bedančeve koče.
Pred kočo je ognjišče s kotlom, v katerem si Bedanc bogvekaj kuha. Nad kotlom visijo gromozanske kosti, v kotlu pa vsebina prav čudno diši.
Z veliko iznajdljivostjo vodičke Petre, ter ob pomoči pogumnih otroških rok, smo odprli ta brlog in pokukali notri. Je temačno in smrdeče ...
... zato se urno odpravimo dalje. Po poti naletimo na past, ki jo Bedanec nastavlja ubogim živalim, katerih kože potem suši okoli svoje bajte.
Gremo dalje, ko naenkrat opazimo, da nekdo manjka. In se spomnimo, da so nam že na začetku rekli, da naj pazimo svoje mamice in ženičke, saj Bedanc išče novo kuhar'co. Pa on noče kar vsake, sploh pa ne kake suhe. Se ji mora že na daleč videt, da zna kuhat. In glej ga zlomka, nekdo se je ujel v past za kuharje.
Zopet so se izkazale pogumne in močne otroške roke in rešile "novo kuharico" iz pasti. Zdaj pa urno dalje, da nas Bedanec ne ulovi.
Pa ni hudič, da ravno nanj, razkačenega in razjarjenega naletimo. Nam pove, da je tako strašno besen, ker mu je nekdo kuharico iz pasti spustil. Ni mu pomoči temu, ko ga on v roke dobi. Še dobro, da otroci pravljice poznajo, ter Bedanca s skovikanjem preženejo. Zdaj bo nekaj časa mir.
Gor in dol po gozdu pot nas vodi, ko naenkrat pred čudno kočo pridemo. Na visokem kamnu koča ta stoji, Brincelj v njej živi in se boji, da ga Bedanec ne ulovi. Zato ima ta koča dvižni most, da nihče ne more vanjo.
Na drugi strani pa, ko je treba na hitro jo pobrisat, tobogan nas ven popelje. Tale Brincelj kljub starosti zadevo mojstersko obvlada.
Nato pa Brincelj nas popelje proti Kekčevemu skrivališču. In kar naenkrat, sredi hoste, glej ga zlomka, se Kekec na gugalnici priziba. Se mi zdi, da se je v zadnjih nekaj desetletjih malo poredil.
Ko Kekcu obljubimo, da skrivnosti ne izdamo, nas skozi skrivni rov v svojo kočico popelje.
In na drugi strani krasna hišica stoji. Seveda, Mojca tu živi.
In poglejte jo, deklino. Je kar zrasla, odkar sem zadnjič gledal Kekca. Tudi kapljice še delujejo.
Prijazno nas je povabila v svojo hišo. Najprej otroci in Kekec, v naslednji "rundi" pa še starši. Pa vstopimo.
In glej ga zlomka, ko vstopimo še mi, otrok nikjer več ni. In za vedno bo ostala skrivnost, kje so ven prišli. Pravijo, da čez dimnik, pa je to le zgodbica za odrasle...
Je pa Brincelj, kljuka stara, kljub svoji zavidljivi starosti kazal izredno veselje po družbi mladih deklet. No ja, mladost je tako relativna ...
In tu so zopet naši otroci.
Prisluhnejo še zgodbi o planinskem orlu, ki je Kekcu nekaj odnesel. Ali pa prinesel? Se ne spomnim več.
Ni še konec čudenja od napete zgodbe, ko se po bregu prikadi, nihče drug kot Rožle. "Kekc, Kekc" se dere na vso moč, "krave so mi ukradl!!!".
Pa se, kot vedno pri Rožletu izkaže, da je vse skupaj le prazen strah. Krave so se za bližnji grm podale, na svežo travo.
Pot pod noge in gremo proti Pehtini koči. Na pol poti pa, ne boste verjeli, naletimo na veliko skrivnost. Pehtin skrivni laboratorij.
Tukaj Pehta svoje trave meša in napitke kuha. Takšne in drugačne. Zdravilne in legalne.
Tako. Znajdemo se na Pehtinem dvorišču. Nekaj zgodb iz njenih ust, pogosti nas s čajem z dodano srčno močjo, pa košček kruha z kančkom poguma vsak dobi, da lažje preživi to naporno avanturo.
Povabi nas še v svojo kočo, kjer nam čudežni napoj ponudi. Ja, močan je, se iz majhnih glažkov pije. Po dveh ali treh bi bilo moči že preveč.
Tačas, ko se starši z napojem napajajo, se otroci s Kekcem eno pesmico naučijo. In ta se iz Pehte norca dela, zato jih Kekec kar z metlo dobi...
No, na koncu se le pobotata, in vse se srečno konča. Zaželimo si še lep dan, si pomahamo v slovo in se odpravimo novim dogodivščinam naproti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar